"Ustvarjalke_ci projekta s poseganjem v prostor gentrifikacijo in turistifikacijo ne le problematizirajo, temveč tudi sabotirajo in po svoje ovirajo, kar je prišlo najbolj do izraza na najbolj turističnih točkah. Pri grajskem obzidju, na primer, smo gledalke_ci kot skupina opazovale_i dogajanje na Kongresnem trgu, s tem pa zvočno in vizualno vstopile_i – ne, bolje bi bilo reči posegle_i – v prostor siceršnjih obiskovalk_cev grajske kavarne. Po nekaj minutah zmedenosti, kaj se dogaja, je marsikoga tudi zanimalo, kaj za vraga tako vneto opazujemo, kdo so ti ljudje, ki so si drznili poseči v »njihov« prostor in jim s tem odvzeti še večerni razgled. Razgled, ki izginja, je, upajmo, koga od njih spodbudil k razmisleku o lastnem početju, in čeprav se zdi gesta na grajskem obzidju morda majhna, razmišljanje v smeri, da bo za koga od naključno prisotnih to trenutek samorefleksije, pa preambiciozno, bi lahko vseeno rekli, da Prostori izginjanja v prvi epizodi provokativno in angažirano pristopijo k izbrani problematiki, pri tem po svoje odgovarjajo na stisko, povezano z njo, in odlično izkoristijo site-specific naravo projekta. Ko se dogajanje sklene na Kongresnem trgu, kjer črne pike postopoma dobivajo oblike in pomen, a istočasno izginjajo skoraj hitreje, kot se v Ljubljani zvišujejo najemnine, je podoba današnje Ljubljane – morda tudi njena simulacija – izrisana dovolj natančno ter z dovolj nostalgičnosti do tukaj in zdaj, da se lahko res le še vprašamo, kaj (kdo) sledi."