Predsednice
Werner Schwab
Predsednice so prva drama enega najpomembnejših sodobnih avstrijskih dramatikov Wernerja Schwaba. Nastopajo tri upokojene čistilke; Erna, Greta in Marička, ki na obisku pri eni izmed njih skupaj preganjajo dolgčas. Skozi zabavne dialoge v pogovoru odpirajo teme tako avtrijske nacistične tradicije, lumpenploretarstva, seksualnih travm, fekalij, kot fantazij o svoji namišljeni prihodnosti. Kot so v življenju dobesedno čistile stranišča bogatejšega sloja, tako avtor skozi dolge besedne izbruhe koplje po družbenem nezavednem in umazanijo navidez pobožnega malomeščanstva. Junakinje so smešne a hkrati tragične, saj se pod vso vulgarnostjo in navidezno plehkostjo skriva globoka potreba po ljubezni in bližini, ki pa se nikoli ne more zadovoljiti. Kljub že skoraj grotesknemu žanru same drame, skozi humoren avtorju lasten jezik, nam dramatik ponudi izjemno plastične in žive like, ki natančno in nadvse precizno razkrivajo turobne družbene resnice, ki pa so navidez dobremu meščanskemu okusu tabu.




V uprizoritvi liki čistilk naslavljajo identiteto hinavskega malomeščanstva, ki navidez tabu tem – kot so na primer fekalije – ne tolerira, a vendar v njih uživa, dokler ima za njihov izraz izgovor konteksta, ki postane alibi. Tako neka tema, ki bi na odru proizvajala predvsem občutek nelagodja (govorjenje o fekalijah in čiščenju stranišč), postane intrigantna in komična, s tem pa subverzivno vpisana v telo gledalca.
Uprizoritev v dramski tekst vstopa ravno skozi tematiko družbene trangresivnosti in užitka ob prestopanju družbenih norm, kar se pogosto pojavlja ravno tam, kjer družba svoje meje tudi jasno zapove (npr. krščanska ideologija morale). Užitek ob početju nečesa, kar je prepovedano, pa velikokrat s seboj prinaša paradoksalne občutke tako gnusa kot privlaka do dane situacije. Skozi namerno kršenje mej pa uprizoritvev določa ravno tisto točko, kjer predstava nagovarja gledalca. Odnos do gnusa in neokusnosti je zelo intimno čustvo, ki pa je neposredno povezano z ideologijo, kateri pripadamo. »Dober okus« je tako hkrati pojem, za katerega mislimo, da je nekaj popolnoma našega lastnega; hkrati pa je eksterna družbena norma, ki si jo delimo z družbo, v kateri živimo. Meje okusa, ki jih imamo postavljene nekako sami pri sebi dobesedno vplivajo na reakcijo našega telesa, kar pa je neločljivo vezano na našo identiteto.
(...) Bizaren ton in ironični izpadi so poudarjeni z odločitvijo režije za izjemno stopnjevanje karikiranja likov, ki mestoma zapadejo že v grotesko. Posebej ko se konverzacija preobrne v pijančevanje, ki odpira domišljijske predstave o tem, kaj bi se lahko dogajalo na imaginarni veselici, kjer bi vsaka od njih zablestela v svojem slogu. Erna bi se ob sendvičih in kramljanju družila s svojim mesarjem, ki bi jo zaprosil za roko in jo zaposlil v svoji trgovini, Greta bi spoznala izjemno privlačnega moškega, muzikanta, ki bi bil popolnoma nor nanjo. Med njima se v teh imaginarnih podobah sproža tekmovalnost, ki podpihuje balon domišljije, ki se naposled razpoči. V bizarnih prerekanjih in fantazijah, ki odpirajo seksualne travme, ženski merita moči, ko pa ju Marička sooči z resnico, sta v trenutku ponovno v svoji koži, negotovi in prestrašeni. Zato Maričko v presenetljivem obratu, ki je na odru tudi vizualno markanten, umorita.
Napeti dramaturgiji uspe z nekaj zamahi prikazati univerzalna človeška stanja od napuha in ponosa do blaznega obupa. Tako predstava skozi smeh, ki ga v dvorani ne manjka, gledalca gane in prizemlji. Marička, ki fantazira o tem, kako bo postala slavna, ker bo čistila stranišča bogatih in rešila hudo zagato na veselici, je utišana, saj njen diskurz postane simbol blata, ki ga prikriva malomeščanski način življenja. Bizarno ozračje mestoma podpira plehka glasba, predstava pa uporabi tudi nekaj učinkovitih metagledaliških prijemov, ki se odlično ujamejo s konceptom predstave, ki že tako osvetli razpravo treh žensk o imaginarnem dogajanju. S tem se meje med fikcijo, izmišljijo in resničnostjo zamajejo. Tudi kostumi odlično podprejo like kot tragikomične karikature malomeščanstva. Kljub temu da gre za konverzacijsko dramo, ostaja gledališka uprizoritev dinamična, saj gledalce kot na vlaku smrti zapeljuje med registri nasilja, vulgarnosti, poniževanja in hrepenenja. Režiji – ki se ne brani drznosti in rušenja tabujev – uspe z omejenimi gledališkimi sredstvi izrisati bizarne situacije, z besedno in situacijsko komiko nasmejati gledalce, predvsem pa ob govoru o fekalijah odpreti najbolj univerzalne teme bivanja. Uspe ji obenem prikazati plast fekalij, ki prežema sodobno zahodno družbo, z estetiko grdega pa tudi samosvojo lepoto. Predstava, ki je refleksija nekih na videz nepomembnih življenj, učinkovito poseže v prepade vprašanj o sodobni družbi in skozi vse izbruhe besed se izkristalizira želja biti ljubljen. Ta gledališki komad je učinkovit zato, ker prepušča prostor likom in njihovim slikovitim izpovedim, zanašanje na odrsko prisotnost igralcev pa se režiji zaradi odlične igre vseh treh interpretov dobro obrestuje.
Skozi poglede čistilk, ki so vse življenje skušale ohranjati videz malomeščanskega površja, pred našimi očmi izbruhne umazanija podtalnega. Rezultat je mešanica smeha, šoka in ganjenosti, zaradi katere je ta gledališka izkušnja nekaj nepozabnega.
Igrajo:
Miranda Trnjanin
Marička
Sara Dirnbek
Greta
Žan koprivnik
Erna
Avtorska ekipa:
Mojca Kranjc
Prevod
Nina ramšak marković
režiserka
Milan Ramšak Marković
Dramaturg
Mojca Sarjaš
Oblikovanje svetlobe
Druga premiera: 15. 2. 2022, Velika dvorana AGRFT na Aškerčevi 5, ob 19h
Produkcija: Zavod Melara