(...) Bizaren ton in ironični izpadi so poudarjeni z odločitvijo režije za izjemno stopnjevanje karikiranja likov, ki mestoma zapadejo že v grotesko. Posebej ko se konverzacija preobrne v pijančevanje, ki odpira domišljijske predstave o tem, kaj bi se lahko dogajalo na imaginarni veselici, kjer bi vsaka od njih zablestela v svojem slogu. Erna bi se ob sendvičih in kramljanju družila s svojim mesarjem, ki bi jo zaprosil za roko in jo zaposlil v svoji trgovini, Greta bi spoznala izjemno privlačnega moškega, muzikanta, ki bi bil popolnoma nor nanjo. Med njima se v teh imaginarnih podobah sproža tekmovalnost, ki podpihuje balon domišljije, ki se naposled razpoči. V bizarnih prerekanjih in fantazijah, ki odpirajo seksualne travme, ženski merita moči, ko pa ju Marička sooči z resnico, sta v trenutku ponovno v svoji koži, negotovi in prestrašeni. Zato Maričko v presenetljivem obratu, ki je na odru tudi vizualno markanten, umorita.

Napeti dramaturgiji uspe z nekaj zamahi prikazati univerzalna človeška stanja od napuha in ponosa do blaznega obupa. Tako predstava skozi smeh, ki ga v dvorani ne manjka, gledalca gane in prizemlji. Marička, ki fantazira o tem, kako bo postala slavna, ker bo čistila stranišča bogatih in rešila hudo zagato na veselici, je utišana, saj njen diskurz postane simbol blata, ki ga prikriva malomeščanski način življenja. Bizarno ozračje mestoma podpira plehka glasba, predstava pa uporabi tudi nekaj učinkovitih metagledaliških prijemov, ki se odlično ujamejo s konceptom predstave, ki že tako osvetli razpravo treh žensk o imaginarnem dogajanju. S tem se meje med fikcijo, izmišljijo in resničnostjo zamajejo. Tudi kostumi odlično podprejo like kot tragikomične karikature malomeščanstva. Kljub temu da gre za konverzacijsko dramo, ostaja gledališka uprizoritev dinamična, saj gledalce kot na vlaku smrti zapeljuje med registri nasilja, vulgarnosti, poniževanja in hrepenenja. Režiji – ki se ne brani drznosti in rušenja tabujev – uspe z omejenimi gledališkimi sredstvi izrisati bizarne situacije, z besedno in situacijsko komiko nasmejati gledalce, predvsem pa ob govoru o fekalijah odpreti najbolj univerzalne teme bivanja. Uspe ji obenem prikazati plast fekalij, ki prežema sodobno zahodno družbo, z estetiko grdega pa tudi samosvojo lepoto. Predstava, ki je refleksija nekih na videz nepomembnih življenj, učinkovito poseže v prepade vprašanj o sodobni družbi in skozi vse izbruhe besed se izkristalizira želja biti ljubljen. Ta gledališki komad je učinkovit zato, ker prepušča prostor likom in njihovim slikovitim izpovedim, zanašanje na odrsko prisotnost igralcev pa se režiji zaradi odlične igre vseh treh interpretov dobro obrestuje.

Skozi poglede čistilk, ki so vse življenje skušale ohranjati videz malomeščanskega površja, pred našimi očmi izbruhne umazanija podtalnega. Rezultat je mešanica smeha, šoka in ganjenosti, zaradi katere je ta gledališka izkušnja nekaj nepozabnega.

https://veza.sigledal.org/kritika/fekalije-in-ljubezen-nepozabne-predsednice-gledalca-vznemirijo-in-ganijo-r